Paragrafi naj bodo
in
...
>>>FIDE, SED CUI VIDE<<<
SISTEM MOČI je nelegitimen, >>>kadar >>>se uporablja v nasprotju z deklariranimi
vrednotami.
VREDNOTE so brez veljave, >>>kadar>>>jih ne podpira sistem moči.
(Veljko Rus - Socialna država)
>>>IUS EST IN ARMIS<<<<
...
..
.
"V čem naj bi se varal?" je vprašal K. "Varaš se glede sodišča," je rekel duhovnik, "v spisih, ki
uvajajo Postavo je rečeno o tej prevari: Pred Postavo stoji vratar. K temu vratarju pride mož z dežele in
prosi, da bi smel vstopiti v Postavo. Vratar pa pravi, da mu zdaj ne more dovoliti, da bi vstopil. Mož
premišljuje in vpraša, ali bo lahko vstopil pozneje. Že mogoče pravi vratar, zdaj pa ne. Ker so vrata v
Postavo odprta kakor zmeraj in ker stopi vratar v stran, se mož skloni, da bi pogledal skozi vrata v
notranjost. Ko vratar to opazi, se nasmehne in pravi: 'Če te tako privlači, potem kar poskušaj iti noter
kljub moji prepovedi. A zapomni si: Močan sem. A sem samo najnižji vratar. Ko greš od dvorane do
dvorane, pa stojijo pri vratih čuvaji, in vsak je močnejši od drugega. Že če se ozrem v tretjega, tega
pogleda celo jaz ne morem več prenesti.' Takih težav mož z dežele ni pričakoval, saj mora biti Postava
dostopna vsakomur in ob vsakem času, si misli, a ko si zdaj natančneje ogleda vratarja v njegovem
krznenem plašču, njegov veliki koničasti nos, dolgo, redko, črno, tatarsko brado, se le odloči, da bo rajši
počakal, dokler ne dobi dovoljenja, da sme vstopiti. Vratar mu da pručico in mu ukaže, naj ob strani
zraven vrat sede nanjo. Tam sedi cele dneve in leta. Pogosto poskuša doseči, da bi ga spustili noter in
utruja vratarja s svojimi prošnjami. Vratar ga pogosto na kratko zaslišuje, sprašuje ga, kje je doma in
dosti drugega, a to so ravnodušna vprašanja, kakor jih zastavljajo veliki gospodje, ob koncu pa mu
zmeraj znova pravi, da ga ne more še spustiti noter. Mož, ki je marsikaj vzel s seboj na pot, porabi vse,
naj bo še tako dragoceno, da bi vratarja podkupil. Ta sicer vse sprejme, pri tem pa pravi: 'Sprejmem le
zato, da ne boš mislil, da si kaj opustil.' Mož mnogo let skoraj nenehno opazuje čuvaja pri vratih. Pozabi
na druge čuvaje, ta prvi se mu zdi edina ovira, da ne more vstopiti v Postavo. Prva leta naglas preklinja
nesrečno naključje, pozneje, ko se postara, pa samo še mrmra predse. Postane otročji, in ker je preučeval
vratarja dolga leta in pri tem spoznal tudi bolhe v njegovem krznenem ovratniku, prosi zdaj tudi bolhe,
naj mu pomagajo in pripravijo vratarja do tega, da bo drugačne volje. Naposled luč njegovih oči oslabi,
in zdaj več ne ve, ali se okoli njega v resnici vse mrači, ali ga motijo samo oči. Vendar pa v temi razloči
nekak soj, ki neugasljiv sveti skozi vrata Postave. Potem ne živi več dolgo. Pred smrtjo se mu strnejo v
glavi vse izkušnje vsega tega časa v vprašanje, ki ga doslej čuvaju pri vratih še ni zastavil. Pomigne mu,
ker ne more več vzdigniti telesa, ki postaja vse bolj otrplo. Čuvaj se mora skloniti nizko k njemu, zakaj
razloček v višini se je zelo spremenil v moževo škodo. 'Kaj pa hočeš zdaj še vedeti,' vpraša čuvaj,
'nenasiten si.' 'Saj vsi poskušajo doseči Postavo,' pravi mož, 'kako je to, da v mnogih letih ni nihče drug
razen mene zahteval, da ga spustite noter?' Čuvaj pri vratih spozna, da je mož že na koncu, in da bi
dosedel njegov zamirujoči sluh, zatuli nanj: 'Tu ni mogel noter nihče drug, saj je bil ta vhod določen
samo zate. Zdaj grem in ga zaprem.'"
"Čuvaj pri vratih je torej moža prevaral," je takoj rekel K., ki ga je zgodba močno pritegnila. "Ne
prenagli se," je rekel duhovnik, "ne sprejemaj tuje misli, ne da bi jo preizkusil. Povedal sem ti zgodbo
tako, kakor je zapisana. In v spisih ni nič rečeno o prevari." "To je jasno," je rekel K., "in tvoja prva
razlaga je bila popolnoma pravilna. Čuvaj pri vratih je povedal odrešujoče sporočilo šele tedaj, ko možu
ni bilo moč nič več pomagati." "Saj ga ni prej vprašal," je rekel duhovnik, "pomisli tudi, da je bil samo
čuvaj pri vratih in da je kot tak izpolnil svojo dolžnost."
...
..
.
Odlomek iz romana Proces (Kafka; prevod v slovenščino:)